Božični spomini!
Napisal/a VILINČEK, v torek, 19. dec. 06
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (0 glas)
 

Skozi okno sonce sije,
v tople žarke me ovije,
dan bo lep - zime ni,
po pomladi vse diši...

A vse prehitro za ta čas,
utišal bele lepotice glas,
igrivih iskric žejne so oči,
brez njih so pusti dnevi in noči...

Brez njih so pusti dnevni in noči,
a jaz želim na smučke in sani,
ujeti utrip življenja – otroški smeh,
z veliko kepo v roki in soncem v očeh...


Z veliko kepo v roki in soncem v očeh,
nagajivo poplesujem po belih poteh...
Iz daljave prihaja komaj slišen odmev,
že kraguljčki cingljajo veseli napev...

Že kraguljčki cingljajo veseli napev,
v siju kristalov čistih solz je odsev...
Tistih iz duše iz srčne globine,
zazrte v svetlobo in lepe spomine...

Zazrte v svetlobo in lepe spomine,
pred mano se slikajo bele strmine...
Nagajivo dekletce - skoraj fantič,
znova se vzpela na najvišji bo grič...

Znova se vzpela na najvišji bo grič,
slike se vračajo na tisti božič...
»Saj ne upaš!« se pobalini smejijo,
»Da ne!« oči se iz trme bleščijo...

»Da ne!« oči se iz trme bleščijo,
vsi tisti občutki se znova budijo...
Prevelike smučke - pancerji tudi,
od mraza – strahu??? otrdeli so udi...

Od mraza – strahu??? otrdeli so udi...
»Kar si rekla si rekla - zdaj se potrudi!«
Skoraj odmrla ušesa in lička rdeča,
iz nosu pa obeša - ledena se sveča...

Iz nosu pa obeša - ledena se sveča,
če to preživela - velika bo sreča...
»Ne bo, ne bo - je strah ugnal!«
ga hitro obriše v mahedravi rokav...

Ga hitro obriše v mahedravi rokav...
"Nihče se ne bo iz nje norčeval!«
A kaj, ko strmina velika - povrh še ledena,
da se tresejo noge in šibijo kolena...

Da se tresejo noge in šibijo kolena,
čez oči spustila se temna ji mrena...
"Ne bo dovolila, da premaga jo jok!
četudi na koncu je jarek globok..."
 "Četudi na koncu je jarek globok,
izpolni obljubo - ne pomaga zdaj stok...
Globoko zadihaj in zberi moči,
poglej okrog sebe - odvrzi skrbi!"

"Poglej okrog sebe - odvrzi skrbi...
A kaj, če polomila si bo kosti?
Poleti že enkrat in se reši nemira,
da slabo zaviraš le mala ovira..."
----------------------------------

Pa je letela - ujela ritem hitrost...
"Pravijo - da mladost je norost!"
A jaz pravim, da vsak delček je lep,
četudi pikiraš v zamrznjeni sneg...

A to še ni vse, ni zgodba končana,
bolje z glavo v snegu, kakor pa jama...
Včasih pač, nekaj v tebi kljubuje,
čeprav te na koncu dobesedno sezuje...

Nekaj podplutb in opraskan obraz,
vzponi in padci te vodijo skozi čas...
Z njimi napolniš življenja si meh,
slabo odvržeš, pa ostane le smeh...
----------------------------------

In kadar grem mimo oziram se tja,
topel spomin, mi sega do srca...
Res danes se križam - misli nebroj,
a vsaj zase takrat bila sem heroj...

 


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (2) KOmentar RSS
Objavil/a ajda, v 22-12-2006 09:12,
1. Božični spomini!
s soncem obsijan VILINCKOV let in spomin in opomin vsem nam, da se je potrebno spominjati le lepih dogodkov in to je nenapisano pravilo.  
lepo!
 

Objavil/a VILINČEK, v 22-12-2006 10:10,
2. Božični spomini!
Hvala, za pozitivno kritiko...  
Gre v bistvu za resnične dogodke iz otroških dni... istočasno pa nosi tudi sporočilo..."pozabi vse slabo, obdrži le dobro..." Moj moto življenja!"
 





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!