panaKeIA
Napisal/a Klavdija KIA Zbičajnik, v torek, 05. dec. 06
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (0 glas)
 

Brbotala je med ustnicami
čuteča in pregrešno zrela
jagoda, čar obrobja gozda.
Šele, ko je topel veter
ponesel vonj na njen vrat,
odtrgala se je, zadrhtela.
*

Gledala sem njegovo roko,
kako se izgublja pod vso čipko.
Predstavljala sem si hribe,
vsa naježena drevesa in si
mislila, le kje je še reka,
le kje je prepad, da omahnem?
Gledala sem njegove oči,
odprla tudi svoje, priprte.
Nagnala stražarje v naravo.
Zarezgetala, s sokovi napojila
to žejno, sestradano zemljo.
*
Ne, ne maže si ustnic
s škrlatno obrobo.
Ne čaka našobljenih
usten v kotu osame.
Z njegovim poljubom
sočne sesa zvezde.
Vlažna, skozi strešno
okno blešči tudi v noč.
*
Kipela je, kot želatina,
a zdrizasto nerodno okamnela,
ko si jo je lastil in stokal,
vročo slino dražeče sejal.
Moji griči in vse je moje,
topli boki, roke tvoje,
sapa, ki mi jo boš namenila,
poljub izpod popka, moja mila.
*
Lesketala se je v temi,
kot se lepoti zadovoljna,
potolažena, srečna ženska.
Ve, da jo je zaklenil s
svojo sabljo za vedno in
kot da plava njegov duh
med kovino in ključavnico,
zvestoba usloči desni prst.
Drobni trenutki biserov
svetijo navzven igraje.
Moč, ki jo ima nad njim
je del srkajočega tunela,
po katerem se spušča tako
globoko, da si jo vzame
nazaj, vedno znova. In le
tako podvojeno sta čuvarja,
ljubimca drug drugega, ki
zmoreta miru krasti orožje
strasti, brez lažnih vojn.
*
Česala si je lase
z njegovimi prsti.
Tiho se je sprehajala
skozi sobane za
njegovim vonjem.
Potem je podrsavala,
z luno plesala tango.
Mirno se je zakadila,
nevzdržen bila je boj,
pred soncem jutra.
*
Iz morja razburkanega,
s strelami preparana,
vsa tiha in ranjena,
v očeh siren lačna njega.
V temi je čakala mili znak,
tistih objemov in rok,
da stopil bi ob njen bok,
da razparal bi zadnji korak.
A narava se je po svoje igrala,
ni več ne bedela in ne spala,
kar nekje tam vmes je obvisela,
samo da bi njega ljubiti še smela.
*
Želela bi, da je noč začetek
in jutro konec dneva,
ti bi prislonil kopje,
razorožen in poglobljen.
V tišini pogleda utripa
notranja ura nasmeha,
vonj inhalirajoče telo.
Bosa bingljava svoj čas.

 


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (0) KOmentar RSS

Povejte svoje mnenje prvi!





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!