tvoje slovo
Napisal/a LORELLIA, v sreda, 29. nov. 06
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (0 glas)
 

Samo malo je še ostalo...
tvojih besed za moje uho,
ki rastejo iz korenin srca
in gredo do duše...

ne slišim strašnih ne-jev,
in slovo je daleč od glasu
a cviljenje zavor popušča
in počasi,
res počasi greva v smrt. 

počasi umirajo ptice
počasi umira življenje

in zdaj, ko vem, da nikogar ni,
umiraš, v naročju, še ti...

umiraš
počasi...
tako počasi,
kot tečejo reke iz moje modrine
in kot mi gre dlan čez telo,
počasi, kot gredo spomini v davnine,
počasi, kot srp gre počasi v temo...

rekel si, da nikoli ne ostanem
in da nikoli ne pridem
in da nikdar nimam dovolj svojih besed-

glej, vidiš, ko pridem,
ko padem in kriknem,
ko ostanem in pridem,
mi rečeš neslišno - oprosti,
jaz grem...

ostane tišina,
skrivnost,
bolečina,...

in v srcu:"jokati ne smem!"


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (3) KOmentar RSS
Objavil/a ježek, v 30-11-2006 18:24,
1. ...
ne jok, krik odrešiti zna. ko zveza umre
 

Objavil/a LORELLIA, v 30-11-2006 19:01,
2. ...
ja? kako že?
 

Objavil/a Tomi, v 01-12-2006 06:53,
3. tvoje slovo
Tudi šum lokomotive,aviona se z oddaljenostjo spreminja počasiiz višjih tonov do globokih vse slabših odtenkov neke moči, ki se je izražala v zraku. Vse se spreminja in tudi človek ima svoje poti iz inkarnacijo v inkarnacijo, dokler se ne spremeni v ton in svetlobo čistoče najvišjega.Lepo
 





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!