Napisal/a daljna, v četrtek, 23. nov. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Zgrudim se
naravnost v tvoje oči,
iz njih izvabljam
galaksije drobnih sonc.

V njih je najti
eno samo resnico...
sem medel odsev
v punčici tvojega očesa.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (8)

Objavil/a Neva, v 25-11-2006 05:53, 1. Zdaj vem Čudno se sliši, da izvabljaš iz njegovih oči galaksije sonc in si hkrati le medel odsev, /ki je tudi izvabljen/. Zveni kot antiteza(celo paradoks).  Pa vendar, če razmislim, je to čisto možno, ker nekateri potrebujejo tuje trpljenje, da se počutijo zadovoljne s seboj in v svojem bistvu, čustveno nezrele osebnosti, niso sposobni ljbiti, oz. drugače: niso sposobni ljubezni vračati osebi, ki jih ljubi. To ni enako, ker taki ljudje zelo hrepenijo po ljubezni in se zaljubijo v nek nedosegljiv ideal, kjer so varni pred razočaranjem.  V glavnem...v tem primeru ne gre za preveč smiselno dajajnje /oz. željo po/ ljubezni.  Ampak..saj vsi vemo, da ljubezen ni nekaj racionalnega...in zato, ker nas pahne v čustva do napačnih ljudi, tudi prinaša toliko bolečine...saj drugače je ne bi...  Nekateri ljudje pa so in nečuteči in nemisleči...samo privlačni...v takih očeh ni vredno biti niti polovička sonca.      Objavil/a Neva, v 25-11-2006 05:57, 2. Zdaj vem No, da ne bo kdo v zrak skočil...s proti izjavo..vsi ljudje potrebujejo ljubezen in so vredni sonca...., že, že..samo čistega egoizma pač ni treba krmiti z ljubeznijo...včasih pa moramo razumeti tudi to, da si sonce za nekoga, ker si njegov prijatelj, a nikoli ne boš ljubezen.   Objavil/a ajda, v 25-11-2006 07:36, 3. Zdaj vem V njih je najti  eno samo resnico...  sem medel odsev  v punčici tvojega očesa.     Zanj bi naredila vse,celo ponizala bi se zanj, pozabila na dostojanstvo, ker ti pomeni toliko kot prostranost zvezd... Dala si vse, hotela odziv, dobila le hlad ledenega princa...   Tudi to se dogaja, je pa spoznanje seveda hud udarec ali pa se naprej iskanje zvezd v oceh, zal zaman...    Je pa pesem dovrsena, ne glede na vsebino, ki te je pahnila v galaksijo senc..     lp, ajda    Objavil/a daljna, v 25-11-2006 08:24, 4. Spoznanje Me veseli, da sta se tako poglobili in vsaka po svoje videli bistvo. Pesem je refleksija enega samega trenutka, ko sva se zagledala, gledala - ne prvič - trenutek, ko sem v njegovem pogledu videla mnoštvo svetov, galaksije sonc... in v tem istem trenutku spoznanje, da bo vedno le hodil mimo mene, oz. jaz mimo njega... torej, Neva, ne gre se preveč poglabljati v odnos, ker ni vzpostavljen, to ni ljubezen, je le en trenutek. Imaš pa prav, ko govoriš o paradoksu - le da tega ne bi imenovala paradoks, temveč zgolj razdvojenost, torej gre le za občutenje, doživljanje njega, sebe, v enem samem trenutku, večnost trenutka...Ajda, resnično, to je moje spoznanje, da si ne pripadava. Se pa ne bi strinjala, da bi naredila vse, se ponižala...Če bi to storila, bi ga zdaj mogoče že spoznala, stopila bi ven iz sebe, pozabila na dostojanstvo, stopila do njega...vendar tega zaenkrat še ne zmorem... Hvala obema.   Objavil/a Matej, v 25-11-2006 09:23, 5. Zdaj vem Škoda (ali pa tudi ne), da si tako hitro odgovorila na komentarje daljna... Zdaj se ne morem delati "pametnega", ko že vem za kaj se gre. Moram pa priznati, da (najprej sem prebral pesem in nato komentarje), da sem tudi sam sklepal, da se gre že za "uspostavljen" odnos med tabo in "njim". Hotel pa sem komentirati, da čeprav te ljubi, čeprav je tvoj, si le delček njegovega življenja in "polovica". Torej, da ti posveča premalo časa, da te zanemarja.     No, sedaj ko si opisala situcijo, si predstavljam (seveda čist po svoje) šolski hodnik, vidva se srečata, pogledata v oči, nasmehtena, pozdravita in čeprav ga ti ljubiš oz. ti je simpatičen, v njegovih očeh vidiš, da si ti le medel odsev (nakaj majhnega) druga dekleta (ali pa druge stvari) pa so zanj pomembnejše (galaksije drobnih sonc). Če imam vsaj približno prav, ti bom v nasprotju z mišljenjem nekega diktatorja svetoval: kaj pa, če bi se malo pogovorila z njim? Morda preko odseva zagleda novo sonce v vsem svojem blišču? Potem pa naj izbira, a ne? Ti boš storila vse kar je v tvoji moči in nikoli ne boš mogla reči: nisem niti poskušala...   Vse najlepše v življenju, da bo "daljna" postala "bližnja"     LP Matej!   Objavil/a Neva, v 25-11-2006 11:26, 6. hja, če nekdo napiše v naslovu "zdaj vem" to pomeni, da gre za nekaj poglobljenega, ker vedenje je le redko stvar trenutka...zato pač mnenje, da gre za odnos...ne zgolj za srečanje. Še v trajnejših odnosih človek redko lahko z gotovostjo reče, da ve....razen, ko je odtujetev res definitivna..ampak to je konec odnosa. Včasih pri nastajanju neke vezi pa stvari zelo nihajo, enkrat v ja enkrat v ne....in je težko vedeti...tako nekako mislim o tem....najbrž je tudi Matej nekako izhajal iz tega....lp Nevenka   Objavil/a Neva, v 25-11-2006 13:00, 7. Zgruditi se tudi pomeni, da se je nekdo pošteno izmučil da bi nekaj dosegel, menda se ne zgrudiš po naključju v njegove oči, saj to ni tako kot v starih časih, ko so gospodične po tleh robčke metale..."da bi jih ja nekdo pobral"....morda bi bil potem kak drug izraz primernejši, če je šlo res samo za trenutno srečanje...   Samo razmišljam..zakaj nikakor nisem tega dojela kot trenutno srečanje...   Objavil/a daljna, v 25-11-2006 16:21, 8. ... Matej, šolski hodnik, ja... sem ga že prerasla, ampak na nek način je to res - bližina faksa. Galaksije drobnih sonc - preteklost, sedanjost, minevanje časa, ki se je v tistem trenutku bliskovito zavrtel in obstal... Z medlim odsevom pa sem pravzaprav nekako dobesedno mislila - odsev svoje podobe v njegovih očeh - le to. Hm, Neva, ne vem zakaj ne dopuščaš možnosti, da je nekdo v nekem določenem trenutku lahko vedež in hkrati šibko, krhko dekle... Saj si ni težko predstavljati momenta, ko se tvoj pogled ujame s pogledom osebe, ki te povsem prevzame - posrka te vase, kot vakuum, kot bi se roj zvezd zvrtel pred tvojimi očmi, ne samo zvezde, ne samo ena galaksija, ta ki je nam najbližja, temveč vse, še tiste, ki jih lahko le slutiš... Kot npr. lahko slutiš, da VEŠ, da je to vse, kar je - ta trenutek. In v tem trenutku si najmogočnejše, najmočnejše bitje na tem svetu, a si hkrati šibka, brez moči, padeš, se zgrudiš, njegov pogled jemlje dih, a hkrati so prav te oči odrešilne - lahko se povsem prepustiš, zgrudiš se, ker čutiš, da si pravzaprav na varnem... Primernejši izraz, praviš... Hm... Zame je pisanje pesmi upodabljanje, ubeseditev mojega sanjskega sveta. V tem svetu pa ni pravil, ki bi določala stopnjo pomembnosti nekega kratkega trenutka ter predpisana pesniška sredstva, ki so in niso primerna. V mojem svetu ni zakona gravitacije, v mojem svetu niso ptice edina leteča bitja, in niso sanje le prozorna tančica, ki se zjutraj stopi in izgine za vedno... V mojem svetu se pač lahko zgrudiš v nekogaršnje oči in v delčku sekunde doživiš spoznanje, ki v otipljivem svetu ne obstaja. Tako pač je v tem mojem svetu, v moji mali galaksiji, iz katere uidejo te besede, misli, pesmi. Če pa želiš bolj racionalno razlago: lahko jo najdeš pri novoromantikih in simbolistih (npr. Baudelaire, Verlaine, Rimbaud...), ti so nekako najbolj vplivali name v mojih začetkih, čeprav jim, seveda, (niti v sanjah!) ne sežem do gležnjev, kaj šele kolen... Hja, očitno se (kot že ničkolikokrat poprej...) potrjuje, da bom pač še dolgo ostala daljna, Matej. V bistvu mi tako povsem ustreza - za zdaj. Hvala za ocene, videnja in mnenja... Vedno je zanimivo opazovati odzive. Odzivi so izzivi. Nestrpno čakam na nove... in vas prav vse lepo pozdravljam - do naslednjič.