Napisal/a morigenes, v četrtek, 09. nov. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (2 glasov)

Pripravljali smo se na življenje
ne da bi vedeli
da se je to
že zdavnaj začelo.

Še vedno je največja sreča
ne roditi se.

Vedno prihajamo prepozno
vedno prihajamo na svet
ki je prestar
in o katerem je bilo vse že povedano.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (30)

Objavil/a ajda, v 13-11-2006 16:48, 1. Svet, ki je prestar Še vedno je največja sreča  ne roditi se.     Ne vem...ne bi se strinjala s teboj, ker imas samo eno moznost in to je roditi se, ne mores govoriti o najvecji sreci, ne roditi se, ne glede na filozofsko obarvane misli v tvoji pesmi.   Vem, da ima vsaka pesnitev svoj namen, da si ga iskala oz. poiskala tudi ti in zapisala te besede, vendar zame niso sprejemljive...    lp, ajda    Objavil/a ajda, v 13-11-2006 16:50, 2. se nekaj... kako lahko vplivas na ne roditi se? Lahko vplivas le na roditi in ne roditi zato, da ne bodo tisti, ki se bi naj rodili nesrecni.... to me spominja na g.S.M. , ki je izustila, da je zlocin itd.itd...ne bom zdaj o tem...    lp, ajda        Objavil/a Neva, v 13-11-2006 18:32, 3. Svet, ki je prestar Nič kolikokrat sem sama rekla, da jaz pa nisem za ta svet, in da sem se rodila prepozno. In vendar je res, taka kot sem, bi se tudi v tistem zgodnejšem drugem času, rodila prepozno, ker je to enostavno v meni, da se ne morem ukalupiti.    Za človeka, ki močno razvija zavedanje o vsem, je na svetu mnogo več bolečine, kot za nekoga, ki čim bolj mirno pluje.In ozaveščen človek v nekem trenutku lahko zavzame stališče, da je sreča, ne roditi se. Jasno, z vidika že rojenega.    O svetu je res že veliko povedanega, neke osnovne resnice so splošno sprejete, pa vendar je na koncu od ljudi odvisno ali je bilo res že vse povedano.    V teh tvojih besedah zaznavam rahlo nihilistično mišljenje in sicer v smislu: bolj si postavljaš cilj in bolj se skušaš približati, bolj se umika v neskončnost/torej smo prepozni/. Gre za vprašanje o smislu.Je pa zanimivo, saj človek nekako ima potrebo po nedosegljivem.    Nekako v pesmi zaznam tudi kritiko življenja, v katerem se človek ves čas peha za nečem, in v svojih lastnih predstavah prestavlja začetek življenja v smislu kvalitetnega življenja. Na koncu živi znotraj pehanja z večnim občutkom zamujanja.     Pri tej pesmi se ne morem odločiti, ali samo kažeš na določen način življenja ali pa se tudi sam tako počutiš. No, saj nekako ni človeka, ki se ne bi kdaj tako počutil, to je tudi res.    V kratki pesmi si zajel zelo veliko, vsaj za moje razumevanje....    Nič ne bo narobe, če zbrišeš tisto edino vejico.....   lp Nevenka    Objavil/a ajda, v 13-11-2006 19:53, 4. ups... je morigenes on?    Objavil/a morigenes, v 13-11-2006 19:54, 5. Svet,ki je prestar Hvala za komentarje, obema.  Bom pojasnil nekoliko drugače(najprej ajdi): Stevan Pešič v svojem romanu nekje zapiše:"Vedno je najlepše tam, kjer nas ni." No,to je v smislu hrepenenja vedno znova seveda lahko res. Zato želje ne poznajo prepovedi-prepoved pozna samo izpolnitev želja. To je razlog za možnost ne-rojstva, nečesa, kjer me ni. Ne v negativnem smislu(to bi bila lahko smrt) ampak v nevtralnem.  Zavedanje dejstva, da trpljenje obstaja, še ne pomeni, da ga človek malikuje. Obratno, zavedanje bolečine jo v neki meri ublaži.  S tabo Neva se strinjam, pesem je nihilistično obarvana in to namenoma. Nihilistično tudi s stališča neke generacije, ki je vržena v svet, ki drvi in v kateri mladi težje poiščejo imena-identiteto. Ampak to ni moja izmišljija, o krizi identitete sodobnega človeka na zahodu pišejo pisatelji in pesniki, pa filozofi, prihologi in sociologi že vsaj pol stoletja, raje več.   Sicer pa, a ni že Rilke v Elegijah trdil, da nismo zelo zanesljivo doma v pojasnjenem svetu?  Še za konec: pesem v bistvu sploh ni osebno intimna, nobenega samomora ne mislim delat, he he...čist fino se počutim, sem pa brskal po nekih svojih starejših tekstih in v enem od dnevniških zapiskov, ki je nastal v nekem zelo emocionalnem obdobju našel tole.    lp morigenes   Objavil/a Neva, v 13-11-2006 21:30, 6. He, he... no, saj nisem mislila, da bi imel takoooo črne misli, kar veliko pesmi kritizira družbeno anomijo, po drugi strani pa dosti "pojemo" o nadčutnem...pa se stvari izravnajo... lp Nevenka   Objavil/a Joe Kapp, v 13-11-2006 21:46, 7. He, he Neva. Najbrž anemija? Pa pustimo to.  *************************  Strinjam se z avtorjevim verzom, da je še vedno največja sreča ne roditi se, saj z rojstvom smo obsojeni na smrt. Dokler se ne rodimo, smo potencial brez meja, po rojstvu pa smo le materija, omejena z genskim zapisom in okoljem, v katerega nas pahne porod ...  Lp Joe Kapp   Objavil/a Neva, v 13-11-2006 21:59, 8. Hmm, ne je anomija kar prav...čeprav bi bila lahko prazaprav tudi anemija....   ah, Joe..ti si šele nihilističen...   Objavil/a Joe Kapp, v 13-11-2006 22:25, 9. ... Dr. Babić: U sociologiji je uveden pojam anomija da bi opisao stanje društvene dezorganizacije koja je oličena u stanju bezakonja i gubitka normâ.  Zaradi gornje definicije anomije, mi je v pesmi bolj priročna anemija, ki je, po moje, izražena v zadnji kitici, saj izraz, da je svet prestar, pove, da le-ta nima soka - da je anemičen - za prišleka, beri novorojenca. In zato način razmišljanja pričujoče pesmi daje prav avtorju - še vedno je največja sreča ne roditi se.  Lp Joe Kapp   Objavil/a rok grčar, v 13-11-2006 23:15, 10. ne roditi se -sreča? lahko razumem, da je morala biti ta pesem napisana v nekem hudo emocionalnem obdobju. težje razumem, da jo človek potegne na dan v emocionalno nevtralnem obdobju. o svetu še zdaleč ni bilo vse povedano. in svet ni prestar, ampak je še premlad. mogoče se stara človeštvo, mogoče celo le naša civilizacija. nekateri prihajamo prezgodaj. skratka, vse se mi zdi postavljeno na glavo. predvsem pa definicija sreče. o tem bi lahko kaj povedal edino ta, ki se še ni rodil.    no, ampak vsak pač skuša razmišljati po svoje.    lpr   Objavil/a Neva, v 14-11-2006 07:12, 11. Joe, Anomijo sem omenila zaradi nihilizma vsebovanega v pesmi, čeprav pri njem najbrž ne gre samo zato, da bi človek izgubljal svoj smisel oz. vero v priznane vrednote. Filozofi še vedno ukvarjajo s tem kaj nihilizem v resnici je, njegove manifestacije v družbi pa proučujejo sociologi.Po Nietzscheju, pa najbrž ne bom hudo strokovna, se mi zdi da vse teži k definitivnemu koncu...no, in ta misel ni ravno vzpodbudna in s tem bivajoče izgublja vrednost. Očitno je trajnost tista, ki osmišlja. Naletela sem, da se anomija omenja že skoraj kot definicija nihilizma.    Strinjam se z Rokom glede misli, da nekateri prihajajo tudi prezgodaj.To je bistveno težje, kot če prideš prepozno....    Iskanje identitete?  Naj povem moje osebno stališče glede tega, pri sebi nekako nimam občutka, da sebe iščem, se sicer spoznavam in si poskušam slediti, vendar nekako v globino vem kdo sem, imam pa težave s pripadnostjo skupini, ker želim določene skladnosti.Ta skupinska identifikacija, mene kot socialnega bitja, mi pa dela težave...že od otroštva, pa bi težko rekla, da se ne znam prilagoditi.Jaz pa se v resnici redkokje resnično dobro počutim. In nisem edina s to težavo, najbrž gre za problem individualizma???  Ne smemo pozabiti, da so te komponente pomembne kadar razmišljamo o sreči.    lp Nevenka    Objavil/a morigenes, v 14-11-2006 08:45, 12. ... Rok, kdaj je bila pesem napisana, se mizdi dokaj nepomembno,ker se z njenim sporočilom-je pa vprasanje, ce si ga prav razumel-zdaj strinjam se bolj, kot takrat, ko se je izpisala. In to,kar praviš glede prihoda prezgodaj to po mojem le potrjuje-prihodnost, preteklost? Oziroma, kot sem že zapisal, vedno je najlepše tam, kjer nas ni. Sicer želja ne bi obstajala ne? Se pa naslanja na NIetzchejevo Bog je mrtev, drzi Neva. Ampak ne v negativnem smislu.   Tako kot vsak razmislja po svoje tudi vsak razume po svoje. In to je povsem v redu.   Objavil/a morigenes, v 14-11-2006 08:58, 13. zapoved sreče Nenazadnje tudi to, da mora biti posameznik srečen,da je bil rojen, je bilo že povedano. Jaz si kot svobodno bitje jemljem pravico, da se odločim drugače in se ne oziram na družbeno zapovedane izjave-prisilo sreče, kot nekaeri temu rečejo   Objavil/a Neva, v 14-11-2006 09:25, 14. Brala sem nek Rokov komentar k Turijevi pesmi, ki je tudi bila polna nihilistične misli in tam je zelo na kratko pojasnil, da meni, da nihilizem zavira ustvarjalnost...kar je tudi po mojem mnenju res. In če se vrnem k sreči, tudi ustvarjalnost je del sreče.  Seveda človeka nihče ne more prisiliti, da bi bil srečen.Čisto preprosto je tako, da ima nekdo lahko skoraj vse kar je potrebno za srečo, in ga ena sama stvar hudo onesrečuje, nekomu banalna, nekomu smisel življenja.In da bi na koncu celo kak sistem posiljeval pamet?!...Normalno, da ima svoboden človek izbiro, da se opredeli kot srečen ali ne....    Objavil/a rok grčar, v 14-11-2006 10:47, 15. svet je še premlad, da bi človeštvo doum A da sem mogoče narobe razumel pesem? - Zelo možno, to se mi kar prevečkrat dogaja. Mogoče mi, morigenes, pomagaš to preveriti. Torej: pesem izraža nezadovoljstvo in je torej naravnana kritično: do nas samih in do sveta, v katerem živimo. Mi v neki fazi svojega razvoja nismo vedeli o življenju nečesa, kar je zelo bistveno: da se je že zdavnaj začelo. Mi vedno prihajamo prepozno, torej nekaj zamujamo. Ko pridemo na svet, ko se rodimo (ali pa, ko smo pripravljeni na življenje in torej vemo tudi to, da se je življenje začelo že pred nami), je svet že prestar in se v njem ne more več kaj novega zgoditi; vse o njem zdaj že vemo in to so povedali drugi, preden smo dobili možnost, da spregovorimo, mi. Torej nam preostane le še ugotovitev, da bi bilo za nas bolje, če se sploh ne bi rodili.  Je prav?    Pesem berem kot poetičen filozofski razmislek. Ta zvrst mi je zanimiva, imam jo zelo rad. Meni je prav zato, ker je napisal knjigo \\\"Tako je dejal Zaratustra\\\" kot filozofske misli v pesmih, Nietzche najljubši filozof (razen Voltaira, ki je podobno počel v prozi). In se mi še zdaleč ne zdi nihilist. Medtem ko v tej tvoji pesmi, morigenes, nihilizem zavzema za moj okus kar preveč prostora. Predvsem se je zagozdil v osrednjo misel (\\\"...največja sreča je/ne roditi se.\\\") in zablokiral tako rekoč vse konstruktivne možnosti, da bi lahko človek vendarle doživel, povedal in ustvaril nekaj novega. In to predvsem boljšega.  Že vse življenje hvalim bogove, da so me skozi očeta vsadili v mojo mamo.    lpr   Objavil/a Neva, v 14-11-2006 16:18, 16. Če bi se morala roditi nekje v Afriki, kjer otroke žrejo muhe, kjer je hrana pravljična beseda, kjer je zdravnik čudež, in šola, risanje po pesku, bi si želela imeti moč, da se odločim in ne rodim. Spomnila sem se na tvojo pesem, morigenes, Razglednice obešanj....   Objavil/a morigenes, v 14-11-2006 17:39, 17. ... Se strinjam. Pa da razložim nastanek pesmi: nastala je pred skoraj desetimi leti, ko sem prvič po vojni v Bosni prišel v razrušeno Sarajevo, nekdanji simbol konstruktivnega bratstva in vizije v prihodnost ki se je izrodila v krvavo bratsko morijo-zaradi prihodnosti, ki se je medtem preoblekla v novo preobleko- kot vizije in iluzije pač počno. Tam sem srečal prijatelja, s katerim sva skupaj služila vojsko v nekdanji JLA. Njegov oče je bil Bošnjak in oficir in je trdno verjel v boljšin jutri-in to učil tudi svoje otroke. Mama je bila Hrvatica in je ob začetku obstreljevanja zbežala v Split. Sestro so odpeljali in nikdar se ni več vrnila, oče je kasneje padel na srbski strani. Pa da ne bom razpletal preveč, ker bo že tako predolgo...takrat so se mi zapisali verzi o Sarajevu, katerih del je šel nekako takole:  .....  ....  V ruševinah mesta,  ki mrmra o zgodbi neke dežele.  Tiho zgodbo o vseh nas.    Če bi jo slišali vsi,  bi bilo prepozno.  Če bi jo razumel vsak,  bi bilo prezgodaj.  A je ne bo.  Naj zato živi ta svet! Podoben vrtiljaku noroh krav.  Naj se utopi v besedah.  Vaših besedah o naših življenjih.    Novi sledovi starih stopinj prekrivajo meglo spominov,  ki previdno daje prostor tistim, ki so ostali. Soncu-da odkrije Zemljo.  Grobovi se umikajo.  Otroci jočejo. Cvetje prodajajo.  Nič zlovoljnih pogledov.  Milijon granat je našlo milijon življenj.  Mesto Očetov naših sanj.  Čudne sanje ste imeli, očetje.  Lahko bi vsaj povedali.    Ostali ste sami v prestolnici sveta.  Outside it's America.  Thank you, Sarajevo.    In potem se mi je na vlaku nazaj v Ljubljano, ko sem premišljeval o zgodovini napisala tudi ta, ki je menda nihilistična.    Pa če že o tem, bi na kratko še o nihilizmu..."Vsa naša evropska kultura se giblje že dolgo z mučno napetostjo, ki raste iz desetletja v desetletje, kot določena za katastrofo:nemirno, nasilno, zasoplo: kot tok, ki hoče do konca, ki se več ne zaveda in ki ga je strah, da bi se zavedal."(F. Nietzsche, Prevrednotenje vrednot).   Še o nihilzmu kot orodju ustvarjalnosti: nihilizem-zanikanje splošno veljavnih vrednot socialnih norm. Pojem je 1799 prvi uporabil f.H Jacobi za Fichtejev idealizem, splošno se je razširil z objavo romana Očetje in sinovi Turgenjeva. Dostojevski in Nietzsche sta mu dala metafizičen pomen: "Dostojevski ga skuša uravnonesiti na religiozni podlagi, Nietzsche nihilizem združuje s prizadevanjem obvarovati življenje pred spoznanjem večnega nesmisla."(Leksikon CZ Literatura)    Cankar se je z nihilzmom dokaj odprto spogledoval v Kralju na Betajnovi, Bartol v Alamutu(moto romana Nič ni resnično, vse je dovoljeno) in Al Arafu(še posebej z opisom Klementa Juga), Neietzche pa je rekel: "Človek ima le pozno pogum za tisto, kar pravzaprav ves čas ve."(Poglavje K genezi nihilista, Volja do moči), pa še:"Resnica poleg sebe ne želi bogov. Vera v resnico se začne z dvomom v vse dotlej verjete "resnice"."(Človeško, vse preveč človeško, NIetzschejevo berilo MKZ, str.170)  Nietzscheju, Dostojevskemu, Bartolu je nihilizem orodje, ne cilj. Tega nisem zasledil v tvojem opisu razumevanja moje pesmi, Rok.  lp morigenes   Objavil/a Neva, v 14-11-2006 18:28, 18. No, mnenja sem, da so vsi komentarji približali kanček življenjske resnice ob branju tvoje pesmi, morigenes.Na določena vprašanja ni enoličnih odgovorov, ker obstajajo tako različno "vredna" življenja. To je prazaprav največja katastrofa in sramota človeštva. Prav bi bilo samo tako kot razmišlja Rok.  lp Nevenka   Objavil/a Tomi, v 14-11-2006 22:22, 19. Svet, ki je prestar Kdo pravi, da si prišel prepozno na svet, kajti o tem je razmišljal tisti del tebe, ki je zdaj, ko si tu med nami sedaj kot v neki omami in od njega so ostala le občutja, interesi,želje s katerimi se dnevno srečuješ.Iz sebe mora vsak izluščiti nepravilnosti skozi situacije in biti pozoren, zakaj so take ali drugačne, že dognane resnice.Ko očistiš iz sebe grobe nepravilnosti,se pojavijo stopnice(situacije), ki te vodijo v nove raziskave sebe kot takega.Proces samospoznavanja je dolg, za mnoge boleč in traje lahko mnogo inkarnacij, kar pa je v tem času glede zemlje kot take že precej napeto, ker človeštvo prepočasi izpolnjuje svoj del preobrazbe glede na situacijo naše galaksije in naše duše bi morale delovati že očiščene v sebi na dosti višjih nivojih, a one se kar naprej vračajo in vračajo, a kot matice na navoju so vse nižje in za bati se je da je mnogokatera že izpadla iz matice in težko njej, ker je v svoji zemeljski lakomnosti po materialnem sebe preveč obtežila.Ne rodiš se več, ko si od zemeljskega magnetizma očiščen ali pa si se kot sem rekel spremenil v samo zemljino strukturo in je duša kot klot poln krvi, tako tudi ona polna težine odpadla in postala pomočnica samega Satana, ki duše vabi na mnoge prefinjene načine k sebi.   Objavil/a rok grčar, v 15-11-2006 06:51, 20. svet je še premlad orodje, ne cilj, praviš, morigenes ... brez dvoma je tale pogovor zanimiv. žal sem prebral premalo nietzchejevih del, da bi lahko ugovarjal temu glede njega. bartola in dostojevskega poznam bolje in menim, da prinašata v svet literature dovolj nerušilne življenjske energije, vsaj toliko, da osmišljata bivanje. z – za moj okus – nekoliko premajhno mero življenjskega optimizma.     moja misel o tem je ta: pesem je res orodje, sredstvo v rokah avtorja in učinkuje na bralca. zato ni vseeno, kaj zapišem. moja »naloga« je najti smisel in ga sporočiti še drugim, tistim, ki ga morda izgubljajo. premalo je, če odslikam neko razpoloženje, videnje, spoznanje, moram ga tudi osmisliti. v imenu vzpostavljanja sveta pozitivnih vrednot. vsaj prizadevati si moram v to smer. s pesmijo obarvam čas, sicer samo s komaj vidnim odtenkom, a vendarle. vzpostavljam mišljenjsko ravnovesje. vnašam mir. osmišljam bivanje. ekonomist bi rekel, da je to niša. sociolog bi rekel, da je propaganda. kak drug teoretik, da gre za naivo in kič. itd. a me ne zanima: osmišljati bivanje je smiselno. nič lažjega kot spoznati, da se bližamo jedrski katastrofi, ki jo lahko preprečimo edinole za tiste, ki se ne bodo rodili. težje je navdajati ljudi z optimizmom. premagovati destruktivno. premagovati notranjo bolečino, strah in obup človeštva. ne popuščati nemoči. na ta način se vzpostavlja fronta zmagovalcev, ki na ruševinah starega gradijo nov svet.     in če govorim o istem na individualni ravni: umetnost ni terapija. prava umetnina je vir duhovne moči. človek, ki spet gradi, kljub temu da se je iz tega ali onega razloga zrušil vase, osmišlja svoje in moje bivanje. tudi sarajevčan spet gradi. in bo spočel otroka.  cilj? sredstvo? – ah! rušiti staro? da, toda v imenu novega. kaj je tisto, kar prihaja potem? to so vprašanja za pesnika in filozofa. na dnu teme je luč. je odrešitev človeštva v tem, da samo od sebe odmre (da se neha razmnoževati)? ker je sreča v nerojevanju? lepo prosim, to ni nihilizem, ampak defetizem.    mogoče gre pa za nesporazum. mogoče sem se res preveč zapičil v eno samo misel, nevenljiva. tudi sam kdaj obupavam. zgolj odslikavam trenutek praznine, trpljenja, nesmiselnosti ... vendar tako pesem zmečkam in zavržem (če je le nisem že prej po neumnosti dal iz rok).    se je pa izkazalo, da je pesem o prestarem svetu močna. da je Pesem. o njej se krešejo mnenja. to pa tudi ni kar tako.    lpr   Objavil/a Neva, v 15-11-2006 07:17, 21. Tomi, kar ti počneš je blizu vsiljevanja verskega stališča. V naši deželi ima vsak človek pravico do svoje veroizpovedi oz. oblikuje svoj življenjski nazor.   Objavil/a Neva, v 15-11-2006 07:48, 22. Moj dragi Rok, absolutno se strinjam z vsem kar si napisal o pozitivni misli, pa vendar mislim, da kadar pesnik odslikava neko krutost, da hoče nekoga prebuditi iz otopele neodgovornosti in egoizma. Niso vsi ljudje enako občutljivi in ne doživljajo sveta na dovolj intimen način. Sam si opazil, da so se mnenja kresala in to je to....  Redkokatera Vilinčkova pesem me doseže, pa je čista reklama za svetlobo...prej me znervira in deluje name celo nasilno, ker me spominja na nekončno blebetanje...tvoje so drugačne in jih rada preberem in mi vedno nekaj dajo....  V pesmi torej mora biti nekaj globjega, kadar je pesem take vrste, da naj bi delovala pozitivno na človeka...name morigenes ni prenesel nihilizma z vsebino svoje pesmi in tudi dvomim, da je bil to njegov namen. Nekako tudi jaz pričakujem od človeka, ki me bere, da poseduje dovolj kritične misli, da se prikoplje tudi do razumevanja, ne samo občutenja.  Kar se pa Nietzcheja tiče, tudi jaz ne mislim, da je bil nihilist.Sicer mu ne bi bilo smiselno razpravljati o moči.Bil je socialni diagnostik, ko je izjavil: Got ist tot.  Ni ga on ubil, ugotavljal je, da vera v ljudeh izgublja pomen.Vera kot religija, vera kot vrednota....pa tudi nisem specialist za Nietzcheja, ampak od tega kar sem uspela prebrati, zaključujem kar sem povedala.  lp Nevenka   Objavil/a rok grčar, v 15-11-2006 09:54, 23. Moja draga Neva, saj pravim, krešejo se mnenja. Upam, da s svojimi nisem preveč vsiljiv. Upam pa tudi, da ne premalo.  Moram vzeti Tomija in Vilinčka v bran. Tudi Tomi ima pravico do svojega mnenja in če ga zapiše, to še ne pomeni, da ga vsiljuje. Jaz se z njim do neke mere tudi strinjam. Vilinčka pa imam zelo rad, ker je - kadar se ne prestraši - iskren, dobromisleč, preprost in dobrovoljen. Prepričan sem, da bi njegove pesmi mnogi ljudje začutili kot dobrodejne in tako je prav.    V pesmi zapisana središčna misel, ki je polna obupa, pa nikomur ne koristi. Niti tistemu, ki jo je napisal niti komu drugemu. Celotni sklopi tovrstnega razmišljanja - nasprotno - puščajo sled na mladih generacijah, ki se (tudi) zaradi njega odrečejo umetnosti, marsikdo pa tudi življenju, če ne svojemu, pa svojih nerojenih otrok. Poglej samo, kolikšno škodo je na slovenskem naredilo za kulturo obdobje postmodernizma. Ljudje sploh nimajo in ne iščejo več podpore v umetnosti, da bi se uprli potrošništvu. Vse manj ljudi bere itd. In za to so odgovorni umetniki, ne pa velekapital in generalitete.    lpr   Objavil/a Neva, v 15-11-2006 10:26, 24. To, da bi mi nekdo govoril,  da je /bo..itd.../ moja duša pomočnica Satana, presega vse meje. Me pa ne bi nič motilo, če bi Tomi napisal, da je njemu Bog to in to in Satan to in to...mnenje pač...ne pa splošna resnica.....Menim, da je tu bistvena razlika.    Name histerične in paranoične stvari ne delujejo lahkotno in lepo...ampak kot bi se nekdo silil, da mora biti nekaj kar ni...in človek bi se včasih z veseljem opremil z batiskafom ali pa skafandrom, da bi šel za idejo....   Nevenka   Objavil/a morigenes, v 15-11-2006 15:33, 25. ... Vidim, da je tole dvignilo precej prahu v več smereh, pa se čutim dolžnega še enkrat pojasnit par reči.  Nisem prepričan, da dobro razumem Tomijev odziv,ampak zdi se mi, da je morda še najbolje dojel bistvo sporočila, ki na neki plasti res govori o tem-onkraj dobrega in zla(kar sem pojasnil v enem prvih odzivov), toej ne pozitivno, ne negativno, ampak izven obojega-to je sporočilo tega famoznega stavka, nad katerim Rok obupava   Njegov tekst se na prvi pogled res zdi nekoliko newagevsko obarvan z vero, oziroma je v tem slogu napisan, ampak ko sem ga prebral dvakrat, sem nasel tisto, kar lahko zdruzi to polarnost(+-, dobro-zlo, življenje smrt, svetloba-tema). Ne samo budizem in hinduizem, tudi krščanstvo nenazadnje govori o odtrganju od zemeljskih spon in Ne roditi se je povsem nevtralna izjava (pojma nimam, kaj je tu obupnega, res, če bi že moral, bi v kakšni drugi svoji pesm našel mnogo več tega, čemur rok pravi obup, pa to ni.  Kar se tiče komu kaj koristi, sem pa zato, da se vsak odloči sam, srednji vek je mimo in ustava mi zagotavlja svobodo izražanja. Ta stavek pa je povsem benigen in nezlonameren-obratno. Svetloba je v redu, ampak tudi noč je del dneva. In če bi ne bilo noči, bi ne vedeli, da prihaja jutro.  In še enkrat-vedno bolj všeč mi je prav ta stavek, ker ima več plasti in sem to šele zdaj opazil, torej sem vam vsem dolžan zahvale.  lp morigenes   Objavil/a Tomi, v 16-11-2006 06:22, 26. Neva Vse se sestoji iz dva pola in če sem uporabil kot splošno metaforo, ki je obenem v človeštvu imenovana Satan, še ne pomeni, da sem zadrt vernik, ki vsiljuje neke svoje katoliške normative.Vedi, da si sama v sebi tako kot vsak izmed nas v stalnem notranjem dvoboju. Plus je v vseh nas vest, a minus je naš um, ki s svojo praktično marljivostjo noč in dan deluje na naše občutke in nasm vsiljuje vse, samo ne to kar nam naša vest hoče v svoji tišini povedati.Um naj bi bilo orodje vesti, a nikakor obratno, a naš Ego je potreben, da nas same sooči s seboj, da se hitreje spoznamo kdaj smo ubežali iz tega razmerja vest-um.     Hvala (Bogu),da v sebi ne najdeš občutka pripadnosti nečem, ker te ta samostojna pot vodi tebi v naročje, a ne nekemu guruju,narodu,stranki, ki osebno moč, energijo človeka koristi za svoje ideale ali kako drugače. Si zelo izpopolnjena v umnem pogledu in našla si se pred sivo zono, ko uvidevaš, da postoji nekaj, kar si v svojem življenju zapostavila in prav čutiš lakoto po tem nevidnem in vendarle oprijemajočim dejstvom, da je nekaj kot praviš, kar nas vse skupaj drži in podržava v tem celokupnem evolutivnem procesu, ki pa je obenem tudi v vseh nas še kako prisoten.   Objavil/a Neva, v 16-11-2006 07:53, 27. ... če jaz napišem v svoji pesmi (B)bog, je to metafora, ker pesem ni religiozna ampak išče. Če je Bog oz. Satan zapisan v pretežno verskem tekstu, ga pa ne jemljem kot metaforo.Čeprav se vere razlagajo vedno bolj v tem smislu, ker to pač vedno bolj ustreza nivoju človeške pameti.    Ne morem pomagati, če mi nekatere besede izzvenijo kot verski fanatizem. Zame je vera najbolj intimna filozofija o življenju, ki jo človek ima v sebi, in ni nujno, da vključuje boga, kot boga, lahko da človek nosi odgovornost do svojega življenja in do sveta kot del božanskega, v smislu, da se zaveda dragocenosti, da mu je življenje dano. Zame je smisel vere, ne da služim neki predstavi in se ji podrejam, ampak se moram kot oseba dvigati in razvijati vedno bolj, kot dober človek.Torej iščem v izrazu "bog" ideal dobrega.To je za moj realizem dovolj. Drugače je z vsemi ostalimi vprašanji: nastanek sveta, razmerje čas - večnost, vprašanje smrti, inkarnacij...ali pa po krščansko večnega življenja....tu nihče nima trdnih odgovorov, samo predvidevanja in želje. Lahko pa verjame kar želi, če mu to olajša in osmišlja bivanje. Je pa vesolje in mi z njim, resnično fascinatna kreacija, ki me očara vedno znova, včasih celo prestraši in takrat potrebujemo vsi ljudje zaupanje, v karkoli...vase, človeštvo, višje sile...Tako je moje mišljenje o tem.  Človek ima znotraj sebe um, razum, čustva, ukvarja se s svojim egom in superegom. Njegove potrebe in želje ga polarizirajo ves čas, medtem, ko išče zadostitve. To je normalno funkcioniranje človeka, kadar tega ni, pa govorimo o psihopatiji.    Morda samo kot zanimivost; imela sem čast spoznati prof.dr. Arenza, priznanega profesorja aeronavtike in dolgoletnega sodelavca NASE. Pred leti je imel v Ljubljani celo predavanje v katerem je fizikalno razložil hojo po vodi. Mož pripada jezuitskemu redu. Strokovno je sodeloval z Inštitutom za eksperimentalno mehaniko s prof.dr. Emrijem.Z njim sem se prav z veseljem pogovorila o tem kako človek združuje religijo s tako ekzaktno znanostjo. Lepo mi je povedal, da je tekom življenja svoje krščanske predstave zelo spremenil in so tudi pri njemu postale bolj stvar osebne filozofije in niso več čisto take kot so bile, ko se je šele srečeval z vero.In takrat sva se tudi pogovarjala o vlogi vere in o njenem razvoju, ker tudi vera ni nekaj kar se ne spremija. Kljub pojmu "dogma".  lp Nevenka     Objavil/a isoncek, v 18-03-2008 12:47, 28. svet, ki j prestar he, toliko komentarjev, pa nobene ocene???  Jaz jo dam.  Ker na čisto vse lahko gledaš z dveh diametralnih pozicij. Kaj pa če človek, ki to napiše, v bistvu misli drugače (samo mi beremo tako, kot je, se zdi, da je...v smislu filozofije kvalij?  Pa lahko razumem:    Ne pripravljamo se na življenje,  vemo pa  da se je to  začelo včeraj.    Vedno je največja sreča   roditi se.    Prihajamo pravočasno  vedno prihajamo na svet  ki je v bistvu premlad  in v katerem se bodo zgodbe še pisale.      To je sončen pogled, za originalno pesmico pa dajem petko.  isoncek (Kočijaž)    Objavil/a ajda, v 18-03-2008 13:27, 29. svet isoncek, so bile ocene, a prislo je do spremembe nacina glasovanja in zato niso vidne. Mislim pa da jih bos nasla pod isci, ce vtipkas to pesem    lp, ajda   Objavil/a Providence, v 18-03-2008 14:29, 30. Prerez sveta se je morigenesu prikazal takšen in takšnega je upesnil. Enkratno, jedrnato, udarno in globoko. Da seže do srca in do razuma, da ga malo požgečka.  Ne vem pa, čemu je bila ta pesem deležna tako hudih oz. podrobnih filozifskih in še kakšnih razprav. Si predstavljate, da bi se tega lotili pri vsaki pesmi, s katere vsebino ali aspektom se ne bi strinjali? Saj bi cele dneve le pisali/brali komentarje. Ne pesmi.  Sama mislim, da za doživetje pesmi (in nenazadnje tudi oceno, pohvalo in kritiko) ni bistveno, ali se strinjamo z vsebino ali ne. Razen morda v res drastičnih primerih, ki so se tu že dogajali, pa jih zdaj ne bom vlekla na svetlo. Ali ni pomembneje, kako se nas je pesem kot taka dotaknila? Čeprav smo si rekli, no, s tem se pa ne strinjam ... ampak je pa vseeno mojstrsko povedano?   Meni se zdi tako.   P.