Napisal/a lilia, v nedelja, 22. okt. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Hodim in gledam te nemočne ljudi, 
te otožne obraze, 
oči žalostne, oči jokave. 
Okrog mene same sence, se počasi premikajo, 
še zadnjič globoko v življenje zadihajo.

Dovolj jim je vsega, dovolj jim je tega, 
da nenehno prosijo, za svoje duše molijo... 
In te žalostne oči vame gledajo, te žalostne oči svobodo iščejo. 
Hodim, hodim naprej, sence me spremljajo, 
črne misli me mučijo. 
O kdaj bo konec skrbi, 
le kdaj za njih konec teh črnih dni?!

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a VILINČEK, v 24-10-2006 12:13, 1. hoja Čeprav malce temnejša pesmica (malce pesimistična) pa s obračaš na koncu z neko prošnjo in željami v svojem srcu, k svetlobi...drobna lučka upanja, še vedno v njej gori...       Objavil/a Tomi, v 26-10-2006 22:26, 2. Hoja Precejšnja zagrenjenost in njene moči si uspela prenesti v naša občutja, kar je za moj pojem zelo dojemljivo..