Ko vdih boli,
ko jok skeli,
srce pa čutim,
kot razbito školjko...
in misli črne so, brezumne,
ko strah zalije me,
da okamenim...
ko znajdem se v
vrtincu nore groze...
Takrat
želim
si le
odmerek
smrtne
doze...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (2)
Objavil/a morigenes, v 23-10-2006 16:07,
1. Strah
Jedrnato in v naraščajočem ritmu opišeš trenutek, ko se zdi, da bodo nebo za vedno razparali temni bliski groma in strahu. Obenem se zdi, da v soočenju z strahom včasih morda zagledamo obličje groze, a zanimivo, ko se megla temnih čustev malce poleže, razkadi,v njih lahko uvidimo skrivnostno zibajoče se, zdravilne meglice, dim pa pošljemo bogovom..za dežjem posije sonce, vedno.
Objavil/a Dalila, v 24-10-2006 17:51,
2. strah
aha, je res...za vsakih dežjem posije sonce...to je OK....vendar takrat, ko sem čist v tem strahu(ko me fizično kaj zadene...)...takrat moja psiha ne ve kaj je sonce... , še dobro, da vse skupaj ne traja dolgo....