Napisal/a Ita, v petek, 20. okt. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Ko vdih boli, 
ko jok skeli,
srce pa čutim,
kot razbito školjko...  
in misli črne so, brezumne,  
ko strah zalije me,  
da okamenim...  

ko znajdem se v  
vrtincu nore groze...  
Takrat  
želim
si le
odmerek
smrtne
doze...  

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a morigenes, v 23-10-2006 16:07, 1. Strah Jedrnato in v naraščajočem ritmu opišeš trenutek, ko se zdi, da bodo nebo za vedno razparali temni bliski groma in strahu. Obenem se zdi, da v soočenju z strahom včasih morda zagledamo obličje groze, a zanimivo, ko se megla temnih čustev malce poleže, razkadi,v njih lahko uvidimo skrivnostno zibajoče se, zdravilne meglice, dim pa pošljemo bogovom..za dežjem posije sonce, vedno.   Objavil/a Dalila, v 24-10-2006 17:51, 2. strah aha, je res...za vsakih dežjem posije sonce...to je OK....vendar takrat, ko sem čist v tem strahu(ko me fizično kaj zadene...)...takrat moja psiha ne ve kaj je sonce... , še dobro, da vse skupaj ne traja dolgo....