Iščem sonce oranžno rumeno med listjem,
ki pada ritmično v krogih
pod moje nove čevlje
čez skodrano preteklost
pod kapuco dima
Lepim se na mokre želje skrivajoč za zaveso obrazov,
zrak ima okus po pegah sladkih ličnic,
mehka koža razrasla čez spomine...
Stoke slišim čisto sama
z utripom naročja vesolij
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (5)
Objavil/a ajda, v 11-10-2006 17:21,
1. Sprehod
emily, lepo kot znas..misli iz globine se pritajeno prikradejo na plan in tvoji prsti jih oblikujejo v zelo vsecno poezijo. super!
lp, ajda
Objavil/a Maxx, v 12-10-2006 07:25,
2. ...
kaj bi le pomenila zadnja vrstica, se vprašam??
Objavil/a emily, v 12-10-2006 08:42,
3. sprehod
hmmm.. to je zdaj dokaj težko razložit... no zelo posplošeno: naročje vesolji je nebo in to nebo ima utrip. ja, nekaj takega potem je pa še enih par drugih pomenov ampak ta je najosnovnejši
Objavil/a Maxx, v 12-10-2006 08:52,
4. sprehod
aha, zdaj pa razumem, problmček je bil le v sklanjanju: