Prisotnost tvoja

Na nek način ubija

Vso mojo domišljijo...
Potisne me na tla...
In na kolena, da

Ogledam si lahklo

Vsa moja

Nedokončana dela...

Vse male,

Velike napake...

Stare fime zaprašene
V srebrno pajčevino omotane
Nemočno klečim,
Zaprem oči,
Se prepustim...

V temi tej
Svetloba pleše
Se vrti....
Vse bolj in bolj
Belina zažari...

Vabi me, da odprem oči
In pripoveduje, da
Realnost ni le to
Kar se mi zdi... Komentiraj pesem na forumu.
(4 komentarjev)

---