Hrast II.
Od bladerunner   

Včasih gib upogne veje.
Včasih se zaziba hrast.
Zvezdna roža se le smeje.
Lutka nosi bel obraz.


Drobna ptica in veriga
listov, ki ji boža vrat,
nemo žvrgoli med krošnjo,
njen pogled je slep in zlat.

Kamorkoli se ozira,
venomer le trdna noč,
trudna je in nima mira,
a brez kril ne more proč.

Ko na vzhodu plašna zarja,
nežno spleza prek nebes,
s tihimi koraki škrata,
majhen škrat konča svoj ples.

Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev)





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!