Od Matjaž
|
Ko sonce zaide, utone v noč, zapre se nebeško oko. Zabriše z oblakov se rožnata sled, vrata noči se odpro.
V globinah se kopa nevidni odsev, le sluteno belo telo, obraz je naguban, pepelnato bled, prav kakršen moj bo nekoč. In luna zablodi na zvezdno nebo, kristalasti zemljin odmev, v milini beline vilini pojo tihe neskončnosti spev. Komentiraj pesem na forumu. (7 komentarjev) |