Maliki
Od Yggradsil   

Nahrani zemljo človek,
ki človek po naključju si postal.

Mar zbal si se smrti,
ko prvič si oči razprl
in žar ognja, ki od prvih dni
gorel je v prednikov srceh,
ob dvigu sonca na oltar,
v sencah Horovih rogov
zamrl je večno?

Starci zgubani z drhtečimi rokami
nosijo marmorne krste čez razpoke
v svetišče sončnega boga.

Obsedna spokojnost.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!