Od Yggradsil
|
Nahrani zemljo človek, ki človek po naključju si postal. Mar zbal si se smrti, ko prvič si oči razprl in žar ognja, ki od prvih dni gorel je v prednikov srceh, ob dvigu sonca na oltar, v sencah Horovih rogov zamrl je večno?
Starci zgubani z drhtečimi rokami nosijo marmorne krste čez razpoke v svetišče sončnega boga.
Obsedna spokojnost.
Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |