Od Nordavind
|
Vseskozi potujoč med zimo in vročino, kot grad, ki tam stoji že stoletja, večno ignorantski, večno stoječ.
V dvorani, s prahom postlani, na ognjišču, pozorno oko mogoce bi našlo iskro, še ta, ta ki je zadnja ostala bo počasi zamrla. Grad bo umrl, a si tega ne želi, čeprav je star. Daj, svet, ljubezen, povrni mu življenje, vse kar rabi je svež veter in papir.
Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev)
|