Napisal/a mathea, v sobota, 30. okt. 04

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Sedela je in gledala v prazno.
Z mislimi je tiskala novo stran življenja.
Zdrsele so roke po zraku,
Kot da lovi pisanega metulja.
Zasmejale so se njene oči.
Trpko so ustnice počrnele.
In bila je tako lepa.

V sivi obleki brez madeža,
V tišini , ki je ni mogoče slišati,
So pele pesem in se igrale
Bežeče šivanke spomina.
Nanje je nabadala padajoče lističe uvele vrtnice.
Njihova nežnost jo je spomnila na izgubljen materin poljub
V beli koverti , ki ni nikoli prispela.
Med bodeče igle pa se je ujela
Sapica , sapa , vihar.
Bil je lep moški,
Takih ni videla več nikdar .
Spet se je vrnil , prišel in odšel.
Je bil kdaj ali tako samo se ji zdi ?
V postelji beli, kjer sama sedi,
Ni več nikogar , Tudi nje ni.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)