Kot samotni jezdec v preriji jezdim po samotni poti v upanju da prideš mi naproti. Vidim te na koncu te steze razširjaš svoje močne roke vabiš me v svoje naročje v galopu smeje približuješ se
za teboj vidim oblak prahu ki pregnal je ostanke strahu da so spet le lepe sanje ki se bodo razblinile ob prihodu jutranje zarje dolgo sem čakala nate ne morem skriti sreče ko objameš me in dvigneš visoko pod oblake srečna sem kot da sem v nebesih ko se ob dotiku prijeten srh sprehaja po najinih telesih v dolgem poljubu sva odplavala v vrtincu vetra in se izgubila v oblaku prerijskega prahu…….
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.