visoko iznad palisad,
zmaj na papirju je, ki meče
se vedno znova v prepad.
Vseh tisoč zob, oči vseh tisoč
tako grozljiv in vendar mil,
je kot obraz, ki huškne mimo,
da sploh ne veš, da kdaj je bil.
Obrneš se in več ga ni
in več, se zdi, da ga ne bo,
da le še nit ,da zmaja ni,
je zvezala nebo z zemljo.
Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)
