Omotičen vrtinec
Od Tomi   

Predolgo zadržen pogled
ji je uničil dneve mira,
nič več spokoja in miru,
obstala je kot vlak brez tira.

Strela ubije, omrtvi,
dež preteklost vso izpere,
a to oko tako jasno,
jo prebudilo je iz vere.

Kje je tisti samostan,
kje tista želja za samoto,
njena kri, razburkana
želela si, je le nagoto.

Na eni strani nunski stan,
na drugi razburljivost hotna,
prepustila je vrtincu vse,
jo odnesel je do konca.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!