Napisal/a LORELLIA, v sreda, 07. jun. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Steklene zarje so te pobožale.
Kričeče so me zbudile iz spanca
in stekla sem bosa mimo vrtinca luči.
Drsela sem z mozaiki cest,
utripala s semaforji mavric,
drgetala s skrivnostmi tem,
ki so mi narisale tvoje oči in tvoja usta
na platno razuma.

Bodi moj krik,
moja blaznost,
moja iluzija,
stkana iz kilometrov utvar,
iz neskončnosti utopij,
ki jih ljubim za tvoje nebo.

Za tvoje nebo,
ki bo padlo v moje vesolje,
nekoč,
ko bodo glasovi zastali v grlih
in ko bo v spnikih krikov ostal le pepel.
Nekoč,
ko bo večnost le drobec na krilih dreves
pripetih v milje obzorja…

nekoč…

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)