Metulj...
Napisal/a Neva, v torek, 06. jun. 06
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (0 glas)
 

S prebodeno dlanjo božam
izkrivljenost časa
v zlomu strasti,
neulovljivih vesoljnih kretenj,
ne vem čigave iznorene ideje
o iskreni nujnosti
lomljenja srca, ki se pretaka

v zlati tekočini omame.
Srečno nesrečna prijateljsko tonem v
poletavanju do zaprtega
okna in nazaj, ožgana od sanj,
spreminjam se v travo, mehko zeleno,
mirno se zibljem v vetru
z enim samim metuljem,
ki lahkotno pristaja
v mojih očeh....in za seboj pušča
prazno izvotljenost,
in me krade sedanjosti....


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (0) KOmentar RSS

Povejte svoje mnenje prvi!





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!