V senci mogočnega drevesa sedi in se joče klovnesa žalostna in zapuščena pozabljena od vseh ki jih dolga leta spravljala je v smeh sedi na stari gugalnici
ki pod njeno težo tiho ječi kot bi se jokala z njo žalostno klovneso kje so tisti lepi časi ko so vsi na vasi zbirali se okrog nje in občudovali te solze sama je osamljena prav od vseh pozabljena grenke solze ki jih toči te pač niso za ljudi to so solze bolečine in globoke žalosti.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.