Od Neva
|
Svetlobo si razlomil na koščke in jo razmetal po neizogibni notranjosti vseh drobnih, steklenih odsevov ljubezni, izmišljenih na robu postelje in robu belih lis neba možganske skorje ovna, ki se zabije v sprenevedajoča vrata nedotaknjenih
prostornin srca, v pisani kratkotrajnosti, skoraj do ničle razpršenega upanja, ki limitira v neskončnost. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |