Rosa mi umije obraz,zazrem se v zrcalo,prekrito s kopreno žalosti -trudno podobo vsakdanjika.
Tavam po mestu zvonov.Z vero iz papirjagledam razcefrane podobe živih bitij,poslušam zvoke razkačenih volkovin se v sebi dotikam sence gozda.
Nenehno se mi ugreza pod nogami,padam, ne morem več naprej,zemlja mi jemlje zadnje moči ...
Povejte svoje mnenje prvi!