Od Mistery
|
Stol, miza za tri sredi teme, z stotimi kvadrati sreče objeta, dotik daha davnine. Ironija za vse zime. Hitro me mine. Prestopim kvadrat sreče,lej ga,
z pogledom me sleče. Ogledalo časa, pramen sreče. Oblečem,………. s tresočo roko odklonim, zaprem vrata in pozabim, …..spomin se vrača. Zabrišem sledi prahu stratosfere, prekrižanih rok gledam v sebe Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |