V tujem svetu prazno tavam,
v ljudi se zaletavam,
pot me vodi kdo ve kam,
pot me vodi daleč stran...

Stran od doma, stran od znancev,
prijateljev in lepih teh planin,
stran od rek, potokov, drevja
in od ptičkov naših petja
in od pisanega cvetja...

Pot me vodi stran od deklice prelepe,
ki žarkom moj'ga sonca
kaže pot do cilja,
ki ljubezen v mojem srcu
je znova odkrila,
ki s prikupnostjo svojo
me je zastrupila...

Hudo mi je na poti tej,
ki vodi me drugam, v tuj svet,
hudo mi je, ker grem od tam,
kjer čaka me moj cvet...

Komaj odkril sem ga v dolini lepi,
tam pod mogočno razvalino Kamna,
grem...in ga zapuščam...

Cvet moj pa,
s čarobnim pogledom
na planine lepe,
na potoke in drevje in cvetje,
veselo in ponosno cveti,
meni v pozdrav in v želji,
da pot mi bo lahka,
nežno dehti...

Pa vendar pogled njegov,
na divoto to, ki ga obdaja,
ni dovolj...

Vsak dan spusti
en cvet na tla,
kot solzico kristalno;
in blišč njegov
gre počasi tja,
kjer zopet bo vse kalno...

In vendar ni zaman...

Solzica nežna mene išče,
po tujih, temačnih poteh;
najde me, se me dotakne,
in zlije v topel se nasmeh.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---