Od Kvazimodo
|
Temotni vid, izsanjano oko. Dotik trepalnic izpod trudnih vek in ciganka-vešča, ki okrog leti, izriše čadu senco med nami in stvarmi.
In še okvir, ki razčetveri lok, ko išče smisel, (kot da bil bi tu), da tisto kar sme zamolčati krog za vekomaj bo odpuščeno zlu. In barve, ki jih vpenja mrak, da se v belo operutijo in srca, ko jih stre korak, da lahko le slutijo in lica, ki čez črto mask nataknejo grimase in ogenj, ki onkraj plamti, ko izgorevaš vase. Komentiraj pesem na forumu. (7 komentarjev) |