Od felicko
|
Že leta sedi na svojem vogalu, ve, da mu ni v ponos, od skrbi srebrni lasje, zgubano lice, sled, na žalostnem liku.
Ga je življenje prevaralo, ga nikomur ni žal, le razprta dlan v krilu, prazna, pod sončnim nebom.
Mimoidoči pa kar hitijo, nihče ne vidi te dlani, sedi sključen, s praznim pogledom in sonce mu žge v razprto dlan.
Komentiraj pesem na forumu. (2 komentarjev)
|