Svila |
Od Ita | |
Ko svila bi lahko spregovorila...
Govorila bi o ljubljenju, prijel si me za rame, me potisnil k steni, slekel vso... in s prsti divje si prodiral vame... vžigal v meni strastno hrepenenje, ko sem si v divjem ritmu pulzirajoče vagine želela, nič manj kot, da v nebo bi poletela... ko dobro vedel si, kdaj sledi.... rumena svila, čez oči... obrnil k sebi si me nežno, se z ustnicamu zlil v moje, dokler otekle niso oboje, od drsenja, grizenja in sladkega sesanja, ko sunkovito si potisnil me na vse štiri in se porinil vame... da tiho... od ugodja sem ječala, se v strastnem ritmu, zvijala kot divja mačka... ko svila bi lahko spregovorila... govorila bi o tem, kako drug v drugega sva se izlila se prepletla, se v objemu umirila... . |