Od Kvazimodo
|
Tedaj najine oči postanejo eno. Pred razcvetelimi grmi strme negibno in tožijo vase, v vročo težo
zamrle strasti, hladne navzven in kipeče navznoter. Tedaj najine ustnice postanejo eno. Priprtih vek prisluhneva upu in čakavo nase v ugaslem uporu zapuščenosti, premrla navzven in žareča navznoter. Tedaj najino telo postane eno.
Hladen nemir ohlaja vročino.
Bil je trenutek. Čemu ta minljivost? Komentiraj pesem na forumu. (15 komentarjev) |