Od Kvazimodo
|
V misli drugega me zakoliči. To cvetje, ki več ne diši, kot dvojnost, blaznost, prestrašenost.
Vonj jeseni seka v kosteh. Veter žare prevrača. Skomignem z rameni. Vdano, poslušno in drobim pesek v ustih. Mojo žejno puščavo, mojo lačno dušo, ki prepereva na soncu nekje med piramidami dneva. Komentiraj pesem na forumu. (1 komentarjev)
|