Od Kvazimodo
|
Vse je bilo čivkanje ptic. Ozka elipsa nad bleščavo brezbrežja. V teži sopare drobceni dež, ki je padal na prazne terase najinih srečanj in tavanj.
Mokri veter bo izpral venečo samoto s tvojih jutranjih ur, v mrki vonj pozne jeseni in združil žalost iščočih se ptic v čebljanje spomina, kjer ulice krotko vanj tkejo podobe in slišiš v daljavi že skoraj zamrle glasove. Komentiraj pesem na forumu. (1 komentarjev) |