Od Kvazimodo
|
Prešlo je v nočeh šumeče svetlobe. Z vetrom v laseh in pticami v trnju. Med veje, v roso dozorele samote.
Brez rezkega sija bolečine, brez imena, prešlo čez čakajoči svet proti mrzlim zvezdam svoji tišini nasproti. Prešlo je skoz oči, ki hite mimo drugih, na trudne kretnje v ostri belini. V prvo gubo na dečkovem licu prešlo, kot brazde, ki so jih dedje orali, ko slišiš svojo molčečnost v izgubljenem šumu. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |