Od Amadeus
|
nekaj me rahlo poboža po jeziku dotakne se strun mojega neba da začnem nezavedno tkati te uvele klobčiče črk vsakdana v nedotrajane in neizrečene besede
trudim se odvrteti čisto vse veje iz katerih vije tujčev navdih tiho stopica za menoj me prosi pisala mojih prstov med grmi prestreženih dlani on nabira plodove ki zorijo jaz kuham marmelado in kompot še vroč bo pogrel stkano pripoved in pobožal novi svet za določen čas minljivosti
bo nenadomestljiv junak Komentiraj pesem na forumu. (5 komentarjev)
|