GRLO

Globoko, široko, pojoče grlo.
Mu!
Čredi
s črednim nagonom.
Skoraj haiku.

V vrsti pred  vrsto.
V krsti pred krsto.
Na kavlju,
v  izložbi,
brez čika  v žepu,
brez ficka,
brez duše.
Z dolgimi prsti
in vrečko,
za liter,
na klopi v parku.
Globoko, široko, pojoče grlo.

SHRANI KOT

steklenice za menjavo v diskontu,
lopato za opiranje na vrtu,
žicanje pred pošto,
nakup na bolšjem trgu,
nošenje uhana,
gomazenje po levici,
seks  z lutko,
črno mašo,
brskanje po košu
in ponavljanje besed.
Shrani kot
odpiranje zamaška,
plavanje v konzervi,
nošenje kravate,
ploskanje z ušesi,
retuširanje sence
in hojo po obrazu.

Shrani kot
sočutje pred zlorabo,
obleka karitasa,
pograd poln stenic,
zidak v arestu,
bela jetra
in včerajšnji  časopis.

VZGIBI

Ne vem kaj bi s prsti.
Vtikam jih tja in drugam.

Palec že dolgo ni štopal.
Kazalec pokaže zmeraj v napačno smer.
Sredinec zna biti zelo neolikan.
Prstanec je vdovec.
Z mezincem si vrtam po ušesu.

In vse je roka.
Včasih pomaha,
pogosto poboža
in se le redko
stisne v pest.
 
Lahko ji čestitam.

SRCE

Ukradeno srce
je ležalo na tleh,
kot prazna listnica
izropano čustev
in ljudje
so hodili po njem,
kot hodijo bogovi
po ljudeh.

Četudi izropano,
ni bilo prazno,
ker se je
v njem nabiral prah.

Prah neznanca
zaklenjenega vase.

CIRKUS
 
Pod dolgimi nosovi
brkate laži
in kosmate šale
o ženski s trajno,
ki je zažgala cirkus.

Gole mažuretke
prežagane na dvoje,
zajec v klobuku
in tisti s korenčkom.

Palica tepe
nesramnega klovna.
Na trapezu že videno.
Opica ploska
psihodelično.

MIDAS

Sadim ušesa
pod orlovo senco.
Naj slišijo
kaj toči Ganimed.

Ni vse zlato
kar se sveti,
niti ambrozija med.

ČRNO V BELEM

Med premolkom in besedo
zagledaš oči.
Postaviš vprašaj.
Ni važno, zakaj.
Lahko bi bil tudi klicaj.

Oči so oči.
Le črno v belem.

KOMU

Tebi, ki ne bereš pesmi.
Njemu, ki bere,
pa ne razume.
Njej, ki razume,
pa ni kaj  razumeti.

Tistim,
ki spijo na snegu.
Onim,
ki so pozabili lastno ime.
Njim,
ki čakajo na preroka.
Zelenim,
če živijo na Marsu.
Lačnim,
da bodo žejni,
žejnim,
da bodo lačni.

Vsem,
tudi meni,
zataknem za uho
velik vprašaj.

Le piko
mi dajte nazaj.

VABILO

Jej iz rok pohote.
Sem angel grdih besed.
Mojster, ki uči Margerito
Napičen mačkon v februarski noči.

Pij iz vodnjaka naslade.
Sem vitez okrogle postelje,
japonska kroglica v nasmehu gejše,
kurba,  ki ne napiše spominov.

Pleši na parterju strasti.
Sem struna, ki poči kot bič,
če še kdaj srečam gospo,
ki ni zmogla ljubiti.

ČAROVNICA

Tam čaka prislonjena na monolit,
ter pripoveduje zgodbe iz sveta senc.
Vsakomur razkaže kadeče se kotle,
metlo - darilo hudiča
in kletko polno urokov.

V deželi ugank brije severni veter,
grom trga besede
in nekaj divjega lomasti v dolgih nočeh.

Ranjena srca tonejo v reki prekletstva.
V  toku časa, pod zvezdnim svodom
zakoračim v ognjen obroč
in zavpijem :
kdo je tu gospodar?
Ne igraj se s hudičem!

IGRAČKA

Mostovi gorijo,
poker srca,
razgalim,
pikovo damo.
Kaže  črne prsi.
Je karta,
je kača,
je vrana,
ki kljuva
iz oči poželenje.

Ne-bedra,
ne-lice,
ne-ženska.
Nekaj vmes,
med ne in še.

Igračka
za ljubimce
v samici.

ČRTA

Ne berem misli.
Črkujem zloge in
postavljam ločila.
Najrajši piko.
Piko pod vprašaj.
Piko pod klicaj.
Tri pike…
Piko na koncu stavka.

Čez te sem potegnil  črto!

OGLEDALO

Živel sem v letu črne mačke
in bilo  mi je dobro.
Potem je padla noč
in devet repov se je zdelo,
kot devet križev na plečih.

Osem je blagoslovil hudič,
deveti me je silil živeti.

V ogledalu obraz starca,
ki krmi vrane.
Na jesen, porumenelo listje nad njim
in park skozi alejo spominov,
ki se koplje v svetlobi
popoldanskega sonca.

Čas bo upihnil sveče
in prah bo obrisan.

Osem je blagoslovil hudič,
deveta ni zmogla goreti.

DESET MRTVIH

Usta nočejo ljubiti.
Elvisu rišeš brke
zatripana v svoj prav
in pljuvaš pesnika.

Brez panike!
V trčenju dveh letal deset mrtvih.
Slikarji, kritiki in socialna delavka.

Ob dveh ponoči je umrla kultura,
kot brezdomec na ulici v pesmih Toma Waitsa,
kakor igla zabodena v žilo prijateljstva,
da zmorem dodati le "shit",
nad tvojim poznavanjem punka,
da zmorem izustiti, hvala,
ko Elvisu trgaš srajco
zarolana  v svoj svet cerkvene miške.

Usta nočejo ljubiti.
Ne boš mi umivala nog,
ne brila hrbta!

Brez panike!
V trčenju dveh letal deset mrtvih.
Libido, smeh in socialna delavka.

KLICI

Ko mi bo vseeno
za razpelo,
vrč
in črne škornje,
kliči ,
ker po vsakih litanijah
oče naš
po žici pošlje pošto
v silicij,
v krom,
v bron,
v verige,
žolč,
in kri.

Pokliči angela.
Za vsakim grmom,
žvižgaj psom,
razgali smreko
in se slini z lubjem.
Ko mi bo vseeno
za dotik,
okus
in vonj,
kliči,
da ne boš priklicana
s  prsti
in zalučana  v noč.

ZAMOLČANE BESEDE

Lahko, da sva jo vrgla v strahu
tja med smeti zamujenih dotikov,
kot se za hlinjeno nežnost spodobi.

Lahko, da jih bo kdo našel
in tisti hip pomislil,
da je morda srečen.
Lahko tudi vse ponoviva.

IGRA št.13131

Šteješ do sto in se skriješ.
Potem iščeš.
Med skladovnico slik,
mline na veter.
V galeriji podob,
peščene obraze.
V brazdah spomina,
razglednice iz otroštva.

V ponošenih čevljih
in prepereli srajci
te privežejo za drevo,
ki si ga robutal.
V usta ti natlačijo
vse raztrgane pesmi,
ki jih z kljuni posmeha
pojó samo papirnate ptice.
In deklice, v nemirnih sanjah
nedolžnega hrepenenja,
razgalijo bele prsi,
kot da bi prvič,
vedoč, da se ne sramuješ
pregrešnih misli.

Ušesa ti zamašijo z voskom.
V žepe nasujejo kamenje,
da padeš na kolena,
ti pa si pozabil ljubiti.

Potem trkaš.
Na slabo vest,
z  naučenimi dotiki kesanja.
Na vrata pravljic,
s svinčenimi prsti.
Na okno duha,
z kriki norosti.
Na  stene besed,
z rezilom molčanja,
ker je igra že zdavnaj končana.

PETELIN NA STREHI SRCA

Ta pesem bo tvoja,
v vazi suho cvetje
in nikomur je ne povej,
ko se nasitijo slike
jih bo zanimal okvir,
ko strgajo liste
se bodo lotili platnic.
Ta pesem je krhka.
Ne dovoli, da jo zdrobijo na koščke,
ker vsak delček hrepeni po celoti,
kot petelin na strehi srca
z novim jutrom.

Skrij jo pod miško,
zatakni za pas,
ali nosi  na rami, kot puško.
Naj strelja mavrične rime,
naj prede kot muc na zapečku,
naj greje tišino,
se zlije v nasmeh
in žgečka v podplate.

Ta pesem je tvoja
in ji ne dajaj imen.
Je tihožitje trenutka,
sozvočje glasu,
je zvenenje odmeva
in vabilo na ples
s petelinom na strehi srca.

Komentiraj pesem na forumu.
(6 komentarjev)

---