Od Kvazimodo
|
Kar raste bo raslo s koreninami proti nebu, z odrezanimi prsti, z onemelim jezikom in pesmijo, ki ne premore dotika ljubezni, četudi ji bičaš z naslado.
Kar rodi bo obrodilo na posušenih vejah, na odpadlem listju, na gnijočih cvetovih, in v zemlji, prepojeni s krvjo, ki jo usmraja pozaba. Kar vene bo cvetelo v najmračnejši izbi duha razpolovljeno in golo, z očmi proti nebu, z besedo proti molku in se ne sme podariti. Komentiraj pesem na forumu. (4 komentarjev) |