Od Kvazimodo
|
Strah, da ne bom več nikoli napisal pesmi je postajal vse večji. No, potem je umrla babica in pokopali smo jo v njeni najljubši obleki. Ničesar ne čutim več, niti jeze! Sem zapisal globoko v srce in kmalu potem zajokal kot majhen otrok.
A strah, da ne bom več nikoli napisal pesmi je postajal vse večji. Zdaj vem, da imava oba velike oči in nekaj malega za povedati. Drug drugemu in vsak sebi.
Komentiraj pesem na forumu. (2 komentarjev) |