Ne zemlja ne zrak naju ne rani, ne praznine tega sveta, jutranja zora naju predrami iz razbolenega, mračnega sna. Kresovala bova skozi življenje, oba ognjena sredi prostranih voda, zasajala bova ogenj,
v osamljena žametno svilnata tla.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.