Napisal/a Avantime, v četrtek, 11. nov. 04

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

 se odbije od obraza in ob nogah ji obleži.
Na listih prelepih se lepota smeji,
nič gubic, nič solzic, same mikavne stvari.
Pod njo pa napis kar bode v oči.
V treh tednih do sijoče polti.
Pobere lepoto in na pot se poda.
Še prej pa pred tv do svojega moža,
se mu pretkano nasmiha, ga malo pocarklja,
še predno dojame, šop denarcev za nedrcem ima.
Niti zasmrčal ni možiček v miru,
že doma je ona v diru.
Lonček lepote v rokah drži,
prazni ga in čaka, da minejo tedni tri.
V četrtem tednu spet zrcalce sprašuje,
gleda odsev in se huduje.
Kako, da z mano vedno je huje
in lonček lepote zaluča na tuje.
Štrleča ušesa, grbasti nos,
je mora vaša skoz in skoz?
Obiščite mene jaz vsemu sem kos!
O mojster, ki čudeže delaš
s skalpelom v roki še mene predelaš.
Se vrne gospa čez mesece tri,
vse mesto jo gleda in obnemi,
lepota zdaj na njenem obrazu živi,
a mojster na Karibih se sladko smeji.
Pa mineta tedna in tretjega pol,
gospa vsa osupla prisopiha domov.
Nihče se ne čudi in več ne onemi.
Kaj zbledela je lepota ali kaj se godi?
Zrcalce, zrcalce na steni povej,
zakaj ne osupnejo več kot prej?
Pa zrcalce na steni zadoni
in takole ji govori.
Lepota obraza tvojega res najlepša v deželi je tej,
a takšne lepote se nagledaš slej ko prej.
Le tista v globinah človeka-tista lepota je prava.
Tista v mnogih odtenkih dneve ogreva,
se razkrije samo, ko za to je potreba.
Ti je ne premoreš. Saj si samo, z obrazom lepim, navadna krava!

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)