Od Kvazimodo
|
V kraju ki ga ni pa bi moral biti nekje, kjer prideš od vsepovsod gledat predstavo otroštva, brez obžalovanja v očeh, brez spomina na mrtve, brez tolažbe za žive, kot upanje, ki ne sluti,
kot beseda brez pomena, dorečen v zanikanju. Kakor vrvohodec v kraju, ki se le zdi, med potresnimi sunki, zgrožen nad samim bivanjem, bežiš pred pogledi osamljenih vajen hoje po praznem v izpraznjeno. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |