Živim… A vseeno umiram. Iz dneva v dan me je manj. Stojim na bregovih reke mojih sanj. Krotim ji vrtinec. Potopim se vanj. Oklesti me. Sem kot prazen panj. S črnimi lovkami gospa me ovija.
»Ne dam ti misli! To je moja poezija!« Se potuhne v meni in pohuljeno se zvija. »Ne boš me ne! To je mojega življenja melodija!« Umiram… A vendarle živim. Tako, kot sam si želim.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.