ti vsa si bila moja last;
zdaj ozka kletka me zaklepa,
ko vjel sem se v nesrečno past.
... Oj, zemlja širna, zemlja lepa,
ti vsa si bila moja last;
zdaj ozka kletka me zaklepa,
ko vjel sem se v nesrečno past.
Ostrigli, oh, so mi peroti,
da ni mi moči v sinji zrak,
čez hrib in dol- gorje siroti -
ne nosi več me vzlet krepak.
Ne nosi me log košati,
kjer mnog prebiva zvest mi drug,
ni moči v jeseni z brati
s teh velikih trat na cvetni jug.
Z ognjenim jeklom umorili
so mi nebeško luč oči,
da božjih čud v prirode krili
uživati mi moči ni.
Oko siroti oslepljeni
oko edino je -- spomin,
a on ni vir tolažba meni,
spomin mi vir je bolečin.
Za mano ure sončne sreče,
pred mano groza temnih dni,
krog mene stene večne ječe -
pa naj spomin me veseli?!
Zdaj senčni gaj se v cvet odeva,
oj senčni gaj, moj rijstni raj,
glasno tam bratov zbor popeva,
tu moj izgublja se vzdihljaj.
Z družico drug tam prosto leta,
izbral si gosto je drevo,
in drobno gnezdo skrbno spleta,
da spal bi nežni rod mahko.
A meni svet je ves odcvetel,
zaprt in slep sem samotar,
nikar ne bodem gnezda pletel,
gojil mladičev nikedar.
Mrje mi v ječi srce vbogo,
brezcvetna gine mi mladost,...
pač mnogo vzeli ste mi, mnogo,
ko zlato vzeli ste prostost.
A enega mi vzeli niste,
pa mi ne vzamete nikdar:
to pesmi so srebrnočiste,
to je glasov nebeški dar.
Samotno v kletki bom prepeval,
dokler ne poči to srce;
vam dušo mrzlo bom ogreval,
in sebi bom gladil gorje!
