Simon Gregorčič: Ujetega ptiča tožba |
Od admin | |
Oj, zemlja širna, zemlja lepa, ti vsa si bila moja last; zdaj ozka kletka me zaklepa, ko vjel sem se v nesrečno past. ... Oj, zemlja širna, zemlja lepa, ti vsa si bila moja last; zdaj ozka kletka me zaklepa, ko vjel sem se v nesrečno past. Ostrigli, oh, so mi peroti, da ni mi moči v sinji zrak, čez hrib in dol- gorje siroti - ne nosi več me vzlet krepak. Ne nosi me log košati, kjer mnog prebiva zvest mi drug, ni moči v jeseni z brati s teh velikih trat na cvetni jug. Z ognjenim jeklom umorili so mi nebeško luč oči, da božjih čud v prirode krili uživati mi moči ni. Oko siroti oslepljeni oko edino je -- spomin, a on ni vir tolažba meni, spomin mi vir je bolečin. Za mano ure sončne sreče, pred mano groza temnih dni, krog mene stene večne ječe - pa naj spomin me veseli?! Zdaj senčni gaj se v cvet odeva, oj senčni gaj, moj rijstni raj, glasno tam bratov zbor popeva, tu moj izgublja se vzdihljaj. Z družico drug tam prosto leta, izbral si gosto je drevo, in drobno gnezdo skrbno spleta, da spal bi nežni rod mahko. A meni svet je ves odcvetel, zaprt in slep sem samotar, nikar ne bodem gnezda pletel, gojil mladičev nikedar. Mrje mi v ječi srce vbogo, brezcvetna gine mi mladost,... pač mnogo vzeli ste mi, mnogo, ko zlato vzeli ste prostost. A enega mi vzeli niste, pa mi ne vzamete nikdar: to pesmi so srebrnočiste, to je glasov nebeški dar. Samotno v kletki bom prepeval, dokler ne poči to srce; vam dušo mrzlo bom ogreval, in sebi bom gladil gorje! |