| Napisal/a Avantime, v četrtek, 11. nov. 04 | ||||
|
(0 glas)Drobne iskre v nebo letijo
in spomini v meni oživijo,
me morijo in v snu lovijo,
kot da bi poet pozabil svojo poezijo.
Brez duše telo mi tava naokrog
in moli, naj odreši ga sam Bog,
če že duše ne more, ki je ujeta v stisku tvojih rok.
V snu me prebuja in mi sanje ubija,
a to ni mojega srca melodija,
ker srce moje nekje drugje razbija,
to je bol, ki potiho me nažira.
Nekoč je radost me navdajala,
mi polnila srce in dušo mi razvajala,
zdaj bol me spremlja, kot da bi roke si podajala.
 | |
Komentarji uporabnikov (0) 
|
