Od Kvazimodo
|
Obmolknejo orgle v odjugi nezmotljivega, razpotje minljivosti v raztopljeno prosojnost, ker se hranim na hladnem pred dotiki čilih babic, ki plešejo same
v visokih petah, razgaljenih neder, čakajoč na sneženje kot strast na pohoto, kot nožnica meč, v spovednici želja prebičane s samoto in hrepenenjem Ob večerih brez plesalca, v nočeh brez plezalca, po škripajoči postelji nepotešene. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |