Sobotna svoboda
Od wicca   

Živiš,umiraš.
V koščico tvojo vlije se besed dotik
in preden prideš do popolnega dognanja,
usta ti napolni z žarom domišljije.


In ni besed.
Prehitro potopiš se v svojo strastno kri
kjer ni poti nazaj k svetlobi.

Domača je, ta senca mojega zaklada,
ki milostno pomirja me,
ko žar svetlobe glasno kliče.

In je moj mir.
Ki več ne zvabi ga preblisk od zunaj,
že zdavnaj noč se spremenila je v dan.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!