| Napisal/a Avantime, v sreda, 10. nov. 04 | ||||
|
(0 glas)Sive armade napadajo me,
v boj pošiljajo svoje najboljše može,
v njih glavah je mrak, brezupna tema.
Le vonj krvavih rok in sla po zatiranju vodita jih.
Ampak ne bojim se jih.
Močan sem, močan zelo, zelo.
Močan kot nikoli doslej.
Premagal jih bom,
ker ni je sile, ki je ne porazim.
Dotolkel bom njene zloboželjne vojake.
Ne bojim se jih.Ne, ne bojim se jih.
Lepa si.
V soju sveče sence plamenov rišejo nežne obrise
na tvoj obraz, nežen kot rosnojutranji medeni cvet narcise.
Lepa si.
Ko očke se tvoje zjutraj odpro,
na njih vekah si sonce svoje žarke razpne,
jih omami, napoji in v nov dan jih pripne.
Lepa si.
A bojim se.
Bojim se.Le tebe se bojim.
Bojim, da vsa lepota, vse, kar je bilo,
v prazen nič vse zbledi
in duša v novo bolečo gmoto se spremeni.
Lepa si, a bojim se te.
 | |
Komentarji uporabnikov (0) 
|
