Od Yggradsil
|
O mračni jek jesenskih dni! Vsak beden list, ki se spusti kot seraf mehko na zemljó, strmi skozi sivi baldahin globoko v zvezdnato nebo, tja k Pleias...
Ko svod nebes je kakor led in prhek sneg prekriva polje. Včasih se tedaj misleč sprehajam med vrstami grobov. Glej sprevod! Ljudje molče stopajo mrkih obrazov; milijoni ustnic stisnjenih v hladen nasmeh. Razprte oči sanjajo nič. Ressentiment! Komentiraj pesem na forumu. (4 komentarjev) |