Od Amadeus
|
Kako neumno. V odsevu senc babičinih svetilk uvidiš krošnje erotičnih dreves. Ki se celo potijo.
Gledaš nasmejane obraze kostanjev in bradate javorjeve liste, ki se v naslednjem trenutku osipljejo v nedorečenost.
Želiš si ponovitev. A zaostajaš. Ostajaš v ozadju nekih drugih nasmehov. Tebi tujih. Drugemu povsem domačih. Oh, ja, kako lepo! Se nasmeješ. In se sprašuješ: A sedaj že svetloba laže? Ali si lažem spet le jaz? Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |