Od Mojmir
|
Dolga belina, kot polje v Prekmurju poprečno zorano. Na belem črnina, kot glavnik skozi lase, kot vojska v pozoru.
Črne češnje na veji, kot roka jih trga nabiralca pogled. Pritiski, udarci, močnejši ko so, bolj se jih svet veseli,
včasih razbijejo spone vsakdanje in silijo usta v smeh,
včasih pijano zazibajo srce v melanholijo in dušo v lepoto omame.
In Mojmir, s češnjami udrihajoč po vojakih, niti pijan ni, no, čeprav ima rosno oko. Komentiraj pesem na forumu. (18 komentarjev) |